Evanesco

Še vedno - po 169 tednih, ki so nastali iz prvih trinajstih, po 477-tih tekanjih in najbrž prav toliko cepetanjih pred njimi in dvignjenih nosovih po njih, po v 568 urah pretečenih 4971 kilometrih, po 395 zapisih na blogu in še enkrat toliko komentarjih na drugih blogih, po 404 sporočilih na tekaškem forumu... po vsem tem sem še vedno en tak totalen zmedenko. Takole malo po sili razmer, malo pa tudi namenoma pride do tedna počitka pa mi že roji poglavi, če sploh še znam tečt, ali sem SPLOH kdaj tekel, ali sem sploh kdaj ZARES tekel,kaj se sploh grem in take. Pa ne čisto take. V bistviu sploh ne znam povedat. Saj je videti, ko se že toliko časa nisem lotil pisanja. Enostavno ne znam razložit kaj se mi dogaja. Pa se usedem da bi kaj napisal in napišem približno do semle, pa vse skup zdeletiram in zabrišem v kot. Ena taka otroška kašica vsega skupaj je tole. Malo blitve in korenčka, kos prelepega mesa, malo dvoma in en strahec, košček tempa slabega. Strah? Ma kaj pa vem, tako malo bolj čudno je vse skup. Vraževerno malček. Kar nočem biti preveč pameten, ker se mi zmeraj ko sem preveč pameten vse skup sfiži. Kar pojdite malo brat nazaj, ko sem kakšne euforične stresal. Kaj bom jaz vse. Pa maraton, pa Grintovec pa kajvem, tekaški viktor za posebne dosežke morda? V resnici se je vse skupaj lepo uravnovesilo, ratalo luštno in v veselje... Lejte, v enem tednu 80 km, od tega 58 vkup, brez da bi se vmes enkrat samkrat vsedel. Ampak to ni nič. Kar me je pumpalo z nekim strašanskim veseljem je bilo to, da ni bilo potem nobenega kolena. Nobene pete. Nič muskelfibra. Čez nekaj dni celo brez posebne matrnge še en krog pstja. Spet - nobenih bolečin in špikanj v kolenu. Spet nobenega šepanja. Je to torej to? Lepi počasni tekci? Ker treba je pač povedat - gre za sicer lepe teke, to že, ampak so pa počasni. Zelo. Pod 6 se nisem spravil menda že od lanske velenjske Barbare. Potem pa človek tuhta, saj veste. Po eni strani je to dobro. Najbrž je, ne? Počutim se dobro, tečem dobro, boli me nič, uživam in to. Po drugi strani pa - khem, kaj pa če je to samo ena taka vmesna faza - najprej bomo šli počasneje, potem bomo že kar malo hodili malo tekli, pa začeli krajšat razdalje in na koncu pfffffft! bo tekaški balonček naenkrat prazen. Jaz bom pa vzdihoval, da enkrat moram pa res spet začet tečt. K je blo tko fino. S prijatelji bomo obujali spomine, kdor me bo želel poslušat, mu bom plačal pivo in mu sedemnajstič razložil, kako sem 58 kilometrov pretekel. Oseninpethdeset, a ve-, a veš, a zastopš u krogih smo laufhal pizda. Sploh če bo kje kak nadebudnež, ki bo prijavil, da je bil na prvem polmaratonu recimo. To bo šele iztočnica zame, kdo bo pa tega zelenca poslušal? Sploh pa, kolk s mhel cajt? Aja, a to s' bl hodu k laufou al kaj? Dej za rundo tlele, tium razložu, kako sm-o-o včasih laufal. E-kipa srčnih. A veš. A razumeš e, pa kipa, ekipa. Takrat se je še s srcom laufal. Ne pa tole danes. HPSji pa te reči.
Vidite, takele me primejo ko nekaj časa ne tečem. PA ni treba da en teden. Lahko en dan. Se peljem po obvoznici pa zagledam tekača kako šiba čez most ali pa tam pri harfi ali po Brdu, kjerkoli pač. In sem mu kar nekako čudno fovš, lej ga, ta se je spravil ti pa imaš miljon izgovorov... Ker lej, če tri dni skupaj ne tečeš, ti vse skupaj zakrni, mišice pa čez noč postanejo kupček neuporabnega špeha, ki te ne bo ponesel niti metra. In potem, pazte tole, ko se spravim tečt prvih par metrov res tečem kot po jajcih. Kar čakam, kako bom po minutki skrušeno sédel na robnik in loveč sapo preklinjal tridnevno pavzo.

PA ni vse skupaj samo blodnja, veste, jaz se predobro poznam. Včasih za kakšno reč izvedem tak podzavestni saltomortale, da se moram kar zasmejat. Kaj vem. Danes recimo. Nekako sem imel v mislih spet en krogec, toliko da zaokrožim mesec na okroglih 200. Cel teden nisem tekel in prav srbelo me je. Včasih smo rekli da imaš "mevle v rit". Potem me pokliče sorodnik, če greva lahko nekaj uredit na mačkovo (ki je sedaj na tobačni) in sva šla, potem pa še - ha, na pijačo. OK, vroče mi je bilo, pa ful ampak res ful mi je zapasal pir. Problem je v tem, da meni pivo pred tekom ne naredi nič dobrega. Seveda sem tisti trenutek, ko sva naročala pijačo na to čisto pozabil. Po prvem požirku mi je kapnilo, da ups, tole pa ne bo dobro, če mislim danes na 33. Ampak kar je je. No sedajle pa pridejo miselne akrobacije. Jebeš 33, kaj se boš matral samo zaradi okrogle cifre. Saj tečeš zaradi užitka. Če bo šlo bo šlo, če ne pa boš pretekel pač kolikor bo šlo.  Kar naenkrat mi je bilo kristalno logično, da ni čisto nobenih ovir za še enega. Si lahko predstavljate? ITAK pa je PST sedaj brez veze, ker je tam pri Žalah presekana zaradi gradnje ceste in je treba okoli mimo POPtvja. Takele akrobacije torej izvajam, ko me zasrbi hladilnik ob desetih zvečer ("saj juti maš tako ta dolgi tek v planu, boš že pokuril") ali ko je potrebno prestaviti kakšno neprijetno opravilo.

Skratka doma sem bil potem ves lenoben in matast kot sem po pivu vedno, pa sem odlagal in odlagal tisti božji tek, ki sem ga sicer cel teden tako hrepeneče opažal iz avta in potem odfural skrajšano verzijo "ta dolge" koseške pst. Se pravi, prej sem obrnil nazaj, nisem naredil kroga po novih potkah okoli bajerja in sekal sem ovinek proti Kresnički. In seveda sem zadnji kilometer kar poletel, ane, še dva nazaj sem se vlekel ker sem tako bogi, da moram takole teč, ko pa smo se odločili za bližnico je pa letelo kot ptica.

Upam da je sedaj jasno, zakaj se ne spravim več tako pogosto pisat. Kar odlagam in odlagam, potem ko ni več sveže itak zvodeni pa tudi ne zdi se mi fino samo jamrat. Ko je pa v bistvu res eno tako najlepše obdobje mojega teka. Celo življenja, se mi zdi.  Človek nikoli ne ve: kaj pa če je tale list papirja uročen in vse kar enkrat napišem čirule-čarule -gladko uniči. In se bo začaralo, da se mi ne bo nikdar več dalo po PST okoli Ljubljane, da ne bom nikdar več na vrhu Grintavca in da ne bom nikoli več šel na torkovo rekreacijo.

In da ne bo teka na Boršt.

Nalednja postaja: Boršt.

Po pravici: tako (z)mešanih občutkov pa še ne! V enem tednu spravit pod noge - reci in piši 80 kilometrov... Pa ne kakršnihkoli, takih z klanci in višinci in vsem tem. Ker tile višinci se kar seštevajo in v osmih urah sem včeraj na Formaratonu preračunano naklepal kar za 1100, prosim lepo. Pretečenih! Proga (ogledate si jo lahko tule: http://www.mapmyrun.com/route/si/ljubljana/352127159137257438) se namreč tudi vzpenja.

Kakorkoli, vesel sem, ponosen, malo presenečen, pa tko. Kot je povedal že piskec je bilo težje na sredi kot na koncu in pravzaprav je najbrž v tem tudi štos - da premagaš tisto na sredi. In še nekaj si deliva s piskcem - nobene polomljenosti naslednji dan. Nobenih bolečih kolen, boleče pete in kar je bilo tega včasih. o že res, da se počasi daleč pride....

Slikici (z dovoljenjem atles73 oz. Tomaž77a iz TF)

A nis mogu še tista dva km stisnit?

Ne.

Ah n'č.

V bistvu se mi je zdelo da moram nekaj napisat, pa v bistvu nimam kaj. Malo sem tak, pomladanski (ali kot je to opisala Bučka tak scuzan polž, ki se je napil vode), drgač pa v redu.

Se vidimo v soboto.

Sama.

Saj res: zakaj? Zakaj bi šel človek, ki je nekaj let sanjal POT potem v enem tednu dvakrat po njej? Takšno hrepenenje? Objestnost? Dokazovanje, potreba, veselje? Ker sanjal sem jo res. Ne vem če sem že kdaj omenil, namreč to, da sem v nekaterih stvareh malo čudaški. Nekatere stvari me preganjajo, predvsem pa me preganjajo nedokončane poti. Leta potem sanjam kaj me čaka na koncu. Nekaj takih se spomnim: na morju na primer, kamor smo hodili še s starši dolga leta – tam je bila neka potka ob obali in je kmalu postala precej divja in razgibana. Seveda sem kot otrok raziskoval in hodil, plezal, raziskoval a prav daleč seveda nisem mogel. Celo leto me je potem doma preganjala v sanjah, kaj vse se bo razkrilo za vogalom. Ko sem starejši res prišel okoli vogala je bila resnica precej puščobna, nov kamp, nov hotel, nova plaža, kot jih je na desetine enakih ob obali. Ali pa še boilj neumna: pot iz Kranjske gore po dolini Krnici mimo Pišnice… Kot odrasel možakar z otroki sem seveda vedel da me onkraj ne čaka nič posebnega (če je seveda prečudoviti naravi možno reči nič posebnega ampak saj veste kaj mislim), pa vendar me je pot preganjala še dolgo potem, ko smo se na sredi zaradi otrok morali obrniti nazaj. Brez veze torej.

Do same PST pravzaprav nisem imel nekega posebnega odnsa: več ali manj mi je šlo na živce, da smo se morali sprehajati po njenih odsekih če smo hoteli značko, kot pridni šolarji in kasneje dijaki pa smo izzumili cel kup fint, da smo prišli do značke (in s tem priznane ure športnega dne), brez da bi odseke dejansko prehodili. Kasneje mi je služila za prijazno sprehajališče z vozički, čeprav smo večkrat zavili raje v Mostec in na Šišenski hrib. PST je bila v tistem koncu kar malo preveč obljudena. Kljub temu se mi je tistega slavnega deževnega dne konec januarja zdela edina logična izbira za tek. Seveda sem šel peš skoraj do Podutika, čeprav sama pot teče praktično mimo bloka kjer stanujem. Samo – halo, sosedom in znancem se pa ja ne bom kazal! V tekaški opravi s trebuščkom in ves zadihan, ne samo sosedom, še v Podutik sem se odpravil zgolj v temi.

Tam se je začelo. Saj se spomnimo – minuta teka, minuti hoje pa 12 ponovitev, pa potem čedalje več minut teka in čedalje manj minut hoje – huh! Sistem sem imel tak, da sem polovico ponovitev šibal v eno smer, drugo pa nazaj. Skozi program sem napredoval. Najprej do Mostička. Pa do Kozolca. Pa do Stebra. Pa do Klopce. Vsakič malo dlje, vsakič se je tam spredaj kazal nov cilj. Potem se je malo zabremzalo – vse do 11. tedna nisem prišel dlje kot do Ovinka. Potem pa nekega aprila – končno! – Cesta! Ajd, malo lažem, ker sem enkrat že tekel do ceste ampak takrat sem goljufal, nazaj sem moral hoditi, ker je bilo teka konec. Dlje dolgo nisem šel. Tudi ko so se kasneje daljšale razdalje se nekako nisem spravil čez cesto, kar malo zoprno mi je bilo. Kakorkoli: zadeva se je ponujala sama od sebe, enkrat bo treba predelati celo v kosu.

Zanimivo pravzaprav, da sem v tem času že večkrat pretekel daljšo razdaljo kot je dolg obroč okoli Ljubljane. Čemu pravzaprav rešpekt je težko razložiti. Razdalja je nekako strašljiva. Čez štiri krake obvoznice, čez štiri krake železnice, čez štiri občine, čez cel hrib. s kolesom, nekoč davno, je trajalo in trajalo. Tam čez Polje se vleče, čez Golovec je jeba, na Rudniku gre okoli in okoli bogu za hrbtom, Murgel ni in ni konec. Na Vižmarjih so štenge, čez šišensko industrijsko cono je vse skup prav čudno, do Žal je dolga. Kdo bi to pretekel??

“Rojstni dan malo drugače” se mi je zdel dobra ideja. Doslej smo take stvari jemali za hec in naj bo tudi prva PST bolj sproščena: če rata – rata, če ne, se pa napokamo v kakšno oštarijo in se imamo fino. Sploh ker se je nakazala kar velika, precej nehomogena ekipa. Ko teče skupina se ni moč držati nekih togih protokolov. Izkazalo se je, da sem vse skup sproščeno vzel edino jaz. Kaj se je motalo po glavah ostalih lahko samo ugibam, ampak vsak si je stvar zastavil smrtno resno. Za dosego nekih novih mej in ciljev ali kdo ve česa. Na koncu so bili nasmehi nekaterih bolj grenki pa čeprav – ja, uaaa, fino, ratalo nam je, bravo mi.

Meni pa je odleglo: torej jo zmorem in jo bom. Prvi “pa smo jo” je bila odlična generalka, ampak to še ni bilo prav TO. Z PST sva se morala soočiti sama.

In sem šel.